konec

Torej dragi moji, moje potovanje se je skoraj skoraj zaključilo. Tole pišem vnaprej, da bom samo objavila, ker so v Bruslju na letališču tok cheap, da nimajo zastonj wi-fija. 🙂 Totalno ameriško – sedim v Starbucksu s svojim lattejem, in klofam po svojem laptopu – čeprav bi morala met Maca, če bi hotla bit čist avtentična. Sem zadnji človek iz naše skupine, ki je še tu. Maltežan se še potika nekje okrog, ampak njegov let odide prej kot moj. Tko je to, če hočeš bit ziher, da boš ujel let – ker sem kupila karte za svoj let, preden sem vedla, kdaj priletimo iz Montreala, sem pač vzela zadnji možni let tega dneva v Ljubljano. In tako se zdejle bližam koncu 10ih ur neudobnega čakanja na letališču. Pa morte vedet, to ni čakanje v prostoru s stoli – to je preden oddaš prtljago. Prej sem 3 ure spala na kamnitih tleh v kotu letališča, skupaj s preostalimi revčki, ki so meli popoldanske lete. Ljudje so nas gledali, kot da smo brezdomci… :/ Ampak, kot pravim, približujem se koncu čakanja, še urco, mogoče, pa bom lahko čekirala kufer in šla nekam sedet na kulturen način. Pomojem zgledam kot da bi me nekej povozilo… Na poti sem že več kot 27 ur, s tem, da sem noč pred tem spala 3,5 ure, ker smo šli ven (zadnja noč, pa to…). Pa čaka me še… 5 ur. Vsaj. To je najdaljši dan mojga življenja. In časovna razlika me bo ubila. 9 ur naenkrat. Ves svet se vrti okrog mene. No, dovolj jamranja 🙂 Še mal 🙂

Kaj se je dogajalo z mano, odkar sem vam nazadnje pisala? Ja, Vancouver, kaj pa. S tem, da smo sicer meli internet v sobah, ampak je bil tok počasen, da sploh ni hotlo naložit slikic. Zato sem se odločila, da bom počakala in vam jih prilepla kasneje, al pa vam jih pokazala v živo.

Moj vsesplošni vtis o poti pa je… hmm… najbolj intenzivno naporen mesec mojga življenja, bi rekla. Zadnja 2 dni sem komej držala oči odprte na predavanjih. Ampak je blo vredno, ker sem se (napol prisilno) naučila cel kup stvari, ki mi bodo sčasoma koristle, predvsem pa sem spoznala cel kup fajn ljudi. Doris & Jerneja, a vesta ko smo ble v Franciji pa smo se skos družle in se miljon povezale? No, tam smo mele predavanja posebej, pa vikende frej, pa vsak dan čas it popoldne še kam. Tukej pa sem s temi ljudmi aktivno preživljala 18 ur na dan, potem sem se izpisala iz življenja za maksimalno 6 ur in potem jovo na novo. Lahko bi se poklali med sabo, ampak smo mel pomoje totalno srečo, da smo si bli všeč in smo tistih prostih 5 minut izkoristli za to, da smo se meli noro dobr. Pojma nimam, a se bomo dejansko slišal kej po tem, ampak sem skor 100% prepričana, da bom večino še vidla in slišala. In ja, VSI ostali majo Facebook O.o Ampak so ljudje preprosto rekli – kakšen je tvoj mail? Skype? Twitter? Skratka, če se HOČEŠ slišat z ljudmi, se boš slišal, FB gor alpa dol.

Hmm moj let je izginil iz mojega vidnega polja. Zanimivo. Jeez, ne vem, kdaj sem bla nazadnje tok utrujena 😀 Mislim, da se bom na novo rodila, ko se bom doma uspela stuširat. Zmanjkalo mi je kave. Ooo, jutri zjutraj (no, verjetno jutri popoldne), ko se bom zbudila, in si bom skuhala kavo, me bo zelo verjetno zadela kap, ker sem zdej pila to ameriško brozgo (in samo občasen espresso). Overdose kofeina, pomojem bom nadležno hiperaktivna.

Aja, ne vem, če sem vam povedala, kupila sem si novi iPod Nano – mela sem TOTALNO srečo, ker je bil točno ta, za katerega sem prosila (temnosiv 16GB) čisto čisto zadnji, kar so jih meli v štacuni, HA 🙂

Zadnji mesec sem tok razmišljala v angleščini, da sem se zdejle zalotla, kako štejem ure časovne razlike v angleščini. Oprostite mi torej, če se začnem s kom pogovarjat v napačnem jeziku. Hecno je blo, ko sem po pomoti kej rekla po slovensko, kadar sem bla zlo utrujena in sem se pogovarjala z ljudmi. Anna, naprimer, pa mi je lepo po nemško povedala, da naj jo pustim spat in da ma svoj alarm (sej ne, da sem jo razumela…).

Malta has left the building. Zdej sem čist zares sama in zadnja, poslednja tule. Preveč sem utrujena, da bi sploh lahko postala žalostna. Pomojem smo bli vsi tok izčrpani, da nikomur ni niti na misel prišlo, da bi začel tulit.

Pojma nimam, kaj nej sama s sabo, ker se nimam kam it vsest, pa bojim se, da bom zaspala v kašnem temnem kotu in pozabla it na letalo 🙂

No, tok zaenkrat, hvala, ker ste brali moj mini blogec, in hvala za komentarje :*

Se vidmo kmalu!

Kaja 🙂

PS. Zdej sem doma. Slikce sem uspela naložit na Picaso, ampak še ne vem, kako nej vam pošljem link. Bom pogruntala čimprej, da dobite vseh… 300? slikc, ki mi jih je uspel sčistit. Če vas zanima. Papa!*

Advertisements

About Kaja

Book geek, translator, mom, amateur cook, and traveller.
This entry was posted in EU-Canada Study Tour, travel. Bookmark the permalink.

One Response to konec

  1. Doris pravi:

    Uaaaaaaaaa…

    Pa je res konec….se mi zdi, da je ful hitro minlo…Itak sem nonstop spremljala tvoj blog, tak da mi bo zdaj manjkalo nekaj…Sem se prav sprostila ob branju postov, res…Ah, bodo Vampire Diaries, pa Glee, pa Gossip Girl, pa še kaj zamenjali vse tole…

    Moramo se kaj videt…Upam, da v četrtek, kot sem na mail napisala…

    Čaw

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s